Ker ljudje tako radi dajemo imena, so tudi toni (in note) dobili svoja imena. Z imenom določimo višino tona, ne pa tudi trajanja barve in jakosti. Torej:

Do,  Re,  Mi,  Fa,  So,  La,  Si,  Do  -  solmizacija
C,   D,   E,   F,   G,   A,   H,   C   -  poimenovanje po abecedi

Uporabljali bomo predvsem abecedna imena tonov. Najprej pa definirajmo, kaj sploh je višina tona; kateri je visok in kateri nizek. Ščebetanje ptic je visok zvok. Brnenje velikega tovornjaka pa je nizek. če primerjamo dva zvoka, je višji tisti ki bolj "piska".

Ko je govora o notah, je zadeva še enostavnejša. Ker se note zapisujejo v notni sistem (o tem malo kasneje) kjer je  princip določanja višine tona vizualen. Nota ki leži nizko v črtovju, pomeni nizek ton; visokoležeča pa visokega. Ker note zapisujemo od najnižje proti najvišji, je iz prejšnjega zapisa jasno da je ton C v tej skupini najnižji, da je E višji od D, toda nižji od F... H pa je najvišji.

Naše glasilke in inštrumenti lahko iz sebe spravijo precej več kot le teh 7 tonov. Zato je sistem zamišljena tako, da se ta niz sedmih stalno ponavlja: ... G, A, H, C, D, E, F, G, A, H, C, D, E, F, G, A, H, C, D, E, F, G, A... Vsemu skupaj rečemo tonski sistem.
Da ne bi prihajalo do zmede, o katerem F je govora, so toni porazdeljeni v oktave, ki si sledijo takole:

 

To je tudi spisek vseh tonov našega tonskega sistema. ₂C je najnižji ton tega sistema; h⁵ pa najvišji.