---

Najprej bomo kitaro uglasili. Razložili bomo kako se to naredi in kako se imenujejo posamezne strune. Kitaro uglašujemo ves čas, in kar naprej... Zato se tega najprej naučimo. Splača se potruditi, ker publika je neizprosna in brez potrpljenja. Znanih in možnih je precej uglasitev (poleg tiste najpogostejše - razglašene). Tukaj bomo obdelali standardno. Za ostale uglasitve je še čas.

 

Pravzaprav ne uglašujemo kitare, ampak posamezne strune, ki jih uglašujemo s pomočjo navijalcev. Navijalec struno zategne, oziroma popusti. S tem se spremeni višina tona, ki ga oddaja struna. Uglašujemo "prazne" strune.
Prazna struna pomeni struno, ki zveni po celi dolžini, ne da bi jo z levo roko stisnili na katerikoli prečki (pragu)

 

 

 

 

<<< KLIKAJ

 

 

 

---

Prazna prva struna je uglašena, ko doseže ton e¹.
Druga struna mora doseči ton h, tretja g, četrta d, peta A in šesta ton E.

Strune se na kitari štejejo od najtanjše proti najdebelejši. Zaradi lažje orientacije, in ker sta obe skrajni struni poimenovani po tonu E, ju ločimo tako, da za prvo (tanko) uporabljamo mali "e", za šesto (debelo) pa veliki "E"

 

Dandanes uglaševanje poteka s pomočjo elektronskih pripomočkov, "uglaševalcev", še par deset let nazaj pa temu ni bilo tako. Uglaševalo se je s pomočjo glasbenih vilic, ali klavirja, oziroma inštrumenta ki se težko razglasi. Z uglaševalcem, ki je lahko samostojna napravica, ali pa program za PC, se uglašuje s pomočjo kazalca na uglaševalcu, ki "sliši" višino zvoka trznjene strune. Z navijalcem stuno odvijaš in privijaš toliko časa, da doseže želeni ton. Nekaj dobrih zastonjski programov za uglaševanje (tunerjev) - s pomočjo računalnika dobiš v dolpotegu - arhivu našega portala trzalica.com