Štirje kovači
-
Kategorija:
Info arhiv - Napisal: NoMAD
- Ogledov: 15098
| Zasedba: | Ansambel Štirje kovači |
| Začetek delovanja: | 1954 |
| Oblika dejavnosti: | vokalno-instrumentalna zasedba |
| Zvrst: | narodnozabavna glasba |
| Biografija: |
Ansambel Štirje kovači iz Slovenj Gradca je prek radijskih valov po vsej Sloveniji postal znan po letu 1964, to je približno v istem času kot Ansambel Lojzeta Slaka in Fantje treh dolin. Franc Šegovc, vodja ansambla, pa je v pogovoru z mag. Ivanom Sivcem začetek delovanja skupine datiral že v leto 1954, člani skupine pa naj bi v stilu narodnozabavne glasbe igrali tudi že prej. V Slovenj Gradcu je v začetku petdesetih let deloval ansambel, ki je vsako soboto nastopal v lokalnih hotelih Pohorje in Korotan ter v eni od slovenjegraških restavracij. Franc Šegovc, ki se je skupini pridružil leta 1952, se je skupine spominjal takole: "Igrali smo še brez vsakega ozvočenja. Ves čas smo spremljali po radiu dogajanja v Ljubljani in po svetu. To je bil čas, ko je začel v oddaji Četrtkov večer domačih pesmi in napevov nastopati Gorenjski kvartet, poznejši Avseniki. Avsenikov svojevrstni slog, tako imenovano tresenje na harmoniki, je tudi meni kar uspeval. Skušal sem igrati tako kot Avsenik še s četrtim prstom. To ni bilo najbolj všeč Maksu [Klančniku - vodji zasedbe; op.a.], drugače pa je bil Maksov ansambel zanimivo sestavljen: Tine Lakovšek je igral havajsko kitaro, Maks Klančnik saksofon, Tone Breznik bobne, Mirko Weis trobento, Jože Jontez klarinet in saksafon, jaz pa harmoniko. Že konec leta 1953 smo na vseh naših nastopih igrali tudi Avsenikovo glasbo." Vodenje ansambla, ki so ga ljudje poimenovali Ansambel Maks (po Maksu Klančniku) ali Pohorski tijeki (po humoristu, ki je bil tedaj močno priljubljen in je nastopal z Ansamblom Milana Vitka), je leta 1954 Klančnik prepustil Francu Šegovcu. Pod njegovim vodstvom si je ansambel nadel ime Štirje kovači. Z novim imenom, ki je izviral iz dejstva, da so bili vsi člani zaposleni v Tovarni Kos, si je ansambel prizadeval postati prepoznavnejši. Šegovc se je spominjal prvega trajnejšega angažmaja ansambla Štirje kovači: "Pozimi leta 1954 smo se ustavili v restavraciji ob Velenjskem jezeru. Upravnika smo zaprosili, če lahko v pavzi zaigramo kakšno skladbo tudi mi. V restavraciji je namreč že igral neki ansambel. Tako smo vžgali, da so prvi muzikanti pobegnili domov, mi pa smo od takrat naprej stalno igrali." In še: "Odpiralo se nam je vedno bolj in bolj. V Velenju smo igrali dve sezoni zapored, vmes pa veliko tudi po ohcetih. Pripetilo se je, da smo imeli za eno soboto po deset ponudb." Kasneje, leta 1957, so zaradi prepričljivega igranja na velenjskem koncu dobili tudi stalni angažma v Portorožu: "Najprej smo začeli z zabavno glasbo, ko pa smo videli, da jim je tudi v nočnem baru všeč domača muzika, smo jo urezali kar po domače. Povabil nas je upravnik Granda, ki je bil direktor restavracije Jezero v Velenju in nas je dobro poznal, kako igramo." Hkrati z začetki Šegovčevega igranja v ansamblu so nastajale tudi njegove prve izvirne skladbe za skupino. Prvo je Šegovc napisal na štefanovo leta 1952 in je nosila naslov Hrepenenje. Leta 1955 je nastal prvi posnetek za radijsko oddajo Za našo vas. Takrat so kot Štirje kovači nastopali Maks Klančnik (saksofon), Tine Lakovšek (trobenta), Viktor Breznik (bas) in Franc Šegovc (harmonika). Odkrila sta jih radijska urednika Štefan Kuhar in Bogdan Pleša, ki sta na terenu iskala nadebudne glasbenike. "Prvi posnetek smo naredili kar na travniku za Tovarno Kos. Obratovodja Gregor Franc nas je imel zelo rad. Ves čas je bil navdušen nad našo glasbo. Skladbo Žalostne dekle, ki smo jo takrat snemali, smo nameravali najprej posneti v hiši, pa je Kuhar rekel, da je bolje, če jo kar zunaj - pod jablani." Šegovc se je iz zgodnjih dni ansambla spominjal tudi srečanja z Avseniki, ki ga je spodbudilo pri nadaljnjem ustvarjanju. Srečali so se pri Smučarski koči nad Ravnami, kamor so Avseniki prišli dan po nastopu v Titovem domu na Ravnah. "Bil sem tako navdušen nad njimi, da sem bil ves iz sebe. Občudoval sem jih kar z odprtimi usti. Po igranju smo stopili k njim in jim predvajali z magnetofona naš posnetek. Vilko Ovsenik je rekel, da dobro igramo in da je skladba izvirna. To mi je dalo velikega poleta pri nadaljnjem ustvarjanju." Ko je leta 1958 Šegovc odšel k vojakom, je tudi tam pisal nove skladbe za Štiri kovače, poleg tega pa je vodil tudi sedemčlanski vojaški orkester. Vse melodije in priredbe za ansambel je napisal Franc Šegovc (v celotni karieri čez šeststo pesmi). Za besedila je na začetku skrbel tudi Tine Lakovšek, pozneje pa sta največ napisali Zora Založnik in Anica Rader, tudi Marjan Stare in Ivan Sivec, čez petdeset pa jih je napisal Franc Šegovc sam. Za njihove najuspešnejše skladbe danes veljajo: Na pavrah, Pridi zvečer, Kam le čas beži, Rženova Tinka, Moji mamici, Kovaška itd. Po zgledu Gorenjskega kvarteta (torej Avsenikov) so kmalu tudi Štirje kovači v zasedbo vključili klarinet. Maks Klančnik je imel v lasti nek razdrt klarinet, Franc Šegovc pa ga je kar sam sestavil za uporabo v skupini. Tako so saksofon zamenjali s klarinetom, ki ga je od začetka igral Klančnik. Ta je nato leta 1960 prenehal igrati v skupini, zamenjal pa ga je klarinetist Jože Šteharnik z Raven na Koroškem. Istega leta so ansambel razširili še s kitaristom, ki se je imenoval enako kot omenjeni klarinetist - Jože Šteharnik, doma pa je bil s Starega trga pri Slovenj Gradcu (soimenjaka nista bila sorodnika). Od leta 1964 je bil dolgoletni klarinetist Polde Kranjc, ki ga je sicer v nekem vmesnem obdobju zopet zamenjal Jože Šteharnik. Leta 1970 je Tineta Lakovška na trobenti zamenjal Tonko Oder z Raven na Koroškem, njega pa leta 1978 Viktor Vrhovnik, ki je ostal dolgoletni član ansambla, le da ga je vmes za dobra tri leta zamenjal Avgust Skaza. Tine Lakovšek je pel in igral bas kitaro do leta 1984, potem pa ga je nadomestil Tone Šteharnik. Jožeta Šteharnika je na ritem kitari zamenjal Jože Repnik, od 1990 naprej pa je kitaro igral Jože Sedar. Kot pevec in solo kitarist se je leta 1991 ansamblu priključil Srečko Sedar, leta 1990 baritonist Zdenko Udovc. Kot pevka je od leta 1972 dalje nastopala Šegovčeva žena Hermina, s katero se je poročil leta 1961. Pevcev se je Šegovc spominjal takole: "Tudi pevsko sem skušal ves čas dopolnjevati ansambel. Poskusil sem z Zvončkom, s Koroškim kvintetom, s sestrami Štumberger, vendar smo se nazadnje odločili, da pojemo predvsem Hermina, Jože, Srečko in jaz, pa tudi drugi so imeli priložnost, na primer basist Viktor Breznik-Fika, da so se izkazali kot posamezniki." S Štirimi kovači so nastopali znani humoristi, in sicer Mitja Šipk, Toni Gašperič, Jaka Šraufciger, Sašo Hribar, Marjan Roblek, Geza, Heda Praprotnik itd. Za Štiri kovače je bilo prelomno leto 1964, ko se je ansambel tudi medijsko uveljavil. Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani se je tega leta na neki prireditvi zbralo več narodnozabavnih ansamblov, med njimi tudi Slaki in Fantje treh dolin. Šegovc: "Kmečki glas je razpisal natečaj za besedila, glasbo pa smo napisali sami. Strokovna komisija, ki so jo sestavljali Franci Ogrizek, Avgust Stanko, Vilko Ovsenik in Boris Kovačič nam je prisodila prvo mesto, Slakom pa tretje. Tako smo imeli odprta vrata za snemanje na Radiu Ljubljana." Pred tem dogodkom so Štirje kovači sicer že snemali na Radiu Slovenija, vendar v manjšem studiu 13, po zmagi pa so začeli snemati v studiu 14, in sicer tudi vse svoje starejše uspešnice: Na paure, Kam le čas beži, Pridi zvečer in Po stari poti. "Tako je leta 1965 zagledala luč sveta naša prva mala plošča. Kot kovači smo se fotografirali v neki kovačiji na Ježici. Takoj po izidu plošče je nastala po vsej Sloveniji prava evforija. Vabili so nas na vse konce. Koncerti so bili nabito polni, prav tako pa tudi veselice in plesi." Štirje kovači so trikrat gostovali v ZDA in Kanadi, dvakrat so imeli turnejo po zahodni Evropi, krajših gostovanj po Nemčiji, Švici, Avstriji, Italiji in Jugoslaviji pa so imeli veliko več. Šegovc se je spominjal dogodka iz gostovanja v Kanadi, ko niso hoteli igrati pod staro hrvaško zastavo. Zadevo so rešili tako, da so na mesto ustaških simbolov namestili sliki Ljubljane in Zagreba. Na splošno pa je o koncertih povedal: "Najlepše pa se nam zdi, ko je polno plesišče in ko smo vsi zdravi, da lahko igramo v polni formi." Ansambel se je po zgledu Avsenikov oblačil v gorenjsko nošo. Televizijski urednik Marjan Stare jim je sicer predlagal, da bi nastopali v kovaški obleki, vendar pa se s tem niso strinjali. Nekaj časa so nosili ziljsko oziroma koroško nošo, pozneje pa so prešli na gorenjsko. Televizija je posnela kar 25 samostojnih polurnih oddaj o ansamblu. V radijski oddaji Koncert iz naših krajev so nastopili več kot dvajsetkrat. Dobili so prvo nagrado v oddaji Slovenski ansambli tekmujejo, štirikrat pa so bili mesečni zmagovalci Lojtrce domačih. Prejeli so naslednje nagrade: Zlati slavček, Zlata trobenta in Bernikarjevo plaketo občine Slovenj Gradec. Ansambel Štirje kovači je danes ena najstarejših še delujočih glasbenih skupin s področja narodnozabavne glasbe v Sloveniji. |
Vir: SIGIC
Iskanje