Pepel in kri

Italijani včasih na pol za šalo na pol zares pravijo, da imajo poleg svoje uradne državne himne še eno, in sicer zmagovalno popevko sanremskega festivala 1958 Nel blu dipinto di blu, bolj znano po prvi besedi refrena Volare. Če bi si Slovenci izbirali popevko, ki bi ob Zdravljici najbolj ponazarjala našega duha, bi se v najožji izbor prav gotovo uvrstila Hrušovarjeva in Velkaverhova pesem Dan ljubezni v izvedbi skupine Pepel in kri. Prisluhnite zgodbi o skupini, ki nikoli ni zares nastala in sploh še ni razpadla.

Po razpadu skupine Bele vrane je vodja skupine Tadej – Dejvi Hrušovar razmišljal o novih glasbenih projektih. Že pri Belih vranah se je videlo, da ga privlači večglasno ubrano petje, saj skupine niso zaman imenovali kar slovenski »Mamas and papas«. Osnovna ideja pri nastanku skupine Pepel in kri je bila: združiti zabavno glasbo oziroma popevko z zborovskim petjem, ki je pri Slovencih že tradicionalno priljubljeno. Tako je združil nekaj izvrstnih slovenskih pevcev zabavne glasbe takratne mlajše generacije (Ditko Haberl, Ota Pestnerja, Iva Mojzerja in druge) ter profesionalno spremljevalno vokalno skupino Strune, ki je delovala v okviru Radiotelevizije Ljubljana za potrebe studijskih snemanj, prispevala pa je spremljevalne vokale tudi na festivalu Slovenska popevka, kasneje pa tudi na večini festivalov širom po nekdanji Jugoslaviji. Jeseni leta 1974 je tako nastala prva mala plošča ansambla Pepel in kri z nosilno skladbo Enakonočje.

Sredi februarja 1975 je nato sledil prvi festivalski nastop, in sicer na festivalu v Opatiji, ki je takrat veljal tudi kot izbirno tekmovanje za jugoslovansko predstavnico na Pesmi Evrovizije, ki je po zmagi Abbe leto poprej tistega leta potekalo v Stockholmu. Dvanajstčlanski slovenski zborček je s pesmijo Dan ljubezni pometel s konkurenco, saj so osvojili prvo nagrado občinstva, prvo nagrado strokovne žirije in bili izbrani, da zastopajo Jugoslavijo na evrovizijskem festivalu.

Naj težo njihove zmage na v vseh pogledih izjemnem festivalu, ki so ga poleg jugoslovanskih televizijskih postaj prenašali tudi v šestih vzhodnoevropskih državah, članicah Intervizije, in na Portugalskem, ponazorijo nekatere skladbe in izvajalci, ki so jih »pepelčki« prekosili: sarajevski Indeksi s skladbo Ti si mi bila naj, naj, naj; beograjska pevka Bisera Veletanlić s skladbo Ti si čovek moj; sarajevska kasnejša superzvezdnica Neda Ukraden s pesmijo Srce u srcu; v finalu so nastopili še Oliver Dragojević, Elda Viler, Radojka Šverko; takrat sta s pesmijo Rastemo prvič pod imenom Buldožer nastopila Marko Brecelj in Boris Bele, a se nista uvrstila niti v finale (čeprav je Bojan Adamič prejel nagrado za najboljši aranžma njune skladbe), kar ni uspelo niti kasnejšemu Danielu »Džuli« Popoviću.

Pesem Dan ljubezni je v trenutku postala velika uspešnica po celi Jugoslaviji, kar je bil za pesem v slovenščini velik dosežek in skupina je bila z velikimi pričakovanji pospremljena v Stockholm. Govorilo se je celo o zmagi in ljubljanska radiotelevizija je za naslednje leto že rezervirala dvorano ljubljanske Opere (saj takrat Cankarjev dom še ni bil zgrajen). Dušan Velkaverh je pesem prevedel v angleščino (A day of love).

Pred odhodom na Evrovizijo je bilo treba rešiti le še dva problemčka. Prvi je bil ta, da je vodja skupine Dejvi Hrušovar ravno takrat služil vojaški rok, na odru v Opatiji je nastopil v vojaški uniformi in je za odhod v tujino potreboval posebno dovoljenje vojaških oblasti. Te so v preteklosti sicer pogosto odobrile nastope med služenjem vojske raznim športnikom, zlasti nogometašem, tokrat pa so na posebno prošnjo RTV Ljubljana prvič odobrile potovanje v tujino tudi glasbeniku. Drugi problem so bila evrovizijska pravila, ki dovoljujejo zgolj šest nastopajočih na odru, članov skupine Pepel in kri pa je bilo kar dvanajst. Nekaj let pred tem je sicer nastopila devetčlanska baskovska skupina Los Mocedades, vendar je bil del članov instrumentalistov in so se lahko »skrili« v orkestru. Vseeno so sponzorji omogočili, da je na Švedsko potovalo vseh dvanajst nastopajočih, ki so stali na odru v Opatiji. Naj za zgodovino navedemo njihova imena: vodilna vokalistka Ditka Haberl, vodja skupine Tadej Hrušovar, besedilopisec Dušan Velkaverh (ki sicer po lastnih besedah sploh nima posluha), Oto Pestner, Ivo Mojzer, Janez Goršič, Darko Rošker ter članice vokalne skupine Strune: Nada Žgur, Alenka Felicijan, Simona Sterle, Palmira Klobos in Zvezdana Sterle. Vendar se Evropska radiodiuzna zveza ni vdala, tako da so v Stockholmu pred milijonskim televizijskim avditorijem končno nastopili: Ditka Haberl, Tadej Hrušovar, Oto Pestner, Ivo Mojzer, Nada Žgur in Palmira Klobos.

Od bivanja v Stockholmu sicer niso imeli veliko, saj je v tistih letih Jugoslavija veljala za varnostno tvegano državo. Nekaj let pred tem so namreč na Švedskem ustaški emigranti vdrli v jugoslovansko veleposlaništvo in ubili ambasadorja Vladimirja Rolovića. Zato so naše predstavnike varovali do zob oboroženi varnostniki in so se lahko gibali le med hotelom in festivalsko dvorano v predmestju Stockholma. Po glasbeni plati so poželi precej simpatij in plošča z angleško verzijo pesmi je izšla v Skandinaviji in državah Beneluksa, ker pa druge pesmi v angleščini niso imeli, je na B-strani objavljena kar skladba Naj bo baby v slovenščini. Svojo verzijo skladbe v nemščini je posnela pevka Yolanda, flamsko verzijo v Belgiji pa duet Erik in Sanne. Omenimo še srbsko verzijo skladbe, ki so jo posneli Boba Stefanović, Nada Knežević, Bisera Veletanlić in Betty Đorđević in je izšla tudi na plošči kot Dan ljubavi.

Takratna pravila so dovoljevala petje v angleščini in člani ansambla so na vseh vajah, tudi na generalki, ki so jo že gledali in poslušali člani žirij, v angleščini tudi peli, le v neposrednem prenosu so peli v slovenščini – takrat seveda še nismo slutili, da bo to za naslednjih 18 let zadnjič, da slišimo slovenščino z evrovizijskega odra. Končni rezultat – delitev 13. mesta med 19 sodelujočimi državami je bil za vse takratne Jugoslovane veliko razočaranje in krepiti se je začelo razmišljanje, naj se Jugoslavija z evrovizijskega festivala umakne. Po polomu sarajevske skupine Ambasadori naslednje leto se je to za štiri leta tudi zgodilo. Čas kvalitetnim skladbam leta 1975 pač ni bil naklonjen, če sodimo po zmagovalki tistega leta – lahkotni nizozemski pesmici Ding dinge dong. Dan ljubezni danes že lahko razglasimo za evergrin, za vedno pa ji bo najbrž ostal pridevek najbolje prodajane slovenske male plošče sploh: prodali so (za današnje in takratne razmere) neverjetnih več kot 100 tisoč izvodov.

Ostalo je še vprašanje nenavadnega imena skupine: Pepel in kri oziroma Ashes and Blood, kot je skupina še zdaj navedena v evrovizijskih analih. Je šlo za aluzijo na skupino Blood, Sweat & Tears? Člani so bili vseskozi zelo skrivnostni, dejali pa so, da se bo vse razjasnilo na naslednji Slovenski popevki. In res so na izvedbi Slovenske popevke junija 1975 nastopili s skladbo z naslovom Pepel in kri.

Tistega leta smo praznovali trideseto obletnico osvoboditve in zmage nad fašizmom in organizatorji festivala so v razpisu objavili željo, da bi katera od popevk z besedili zaznamovala to obletnico. In res v tej pesmi Pepel in kri najdemo verze: »Za svobodo, mir in bratstvo po pepelu je tekla kri, kri junakov.« Zanimivo je, da Hrušovar te pesmi ni uvrstil na album največjih uspešnic ansambla, ki je izšel v devetdesetih. Morda gre za primer selektivnega zgodovinskega spomina, saj je na enih od volitev kandidiral za Slovensko ljudsko stranko. Pesem je sicer na CD-ju objavil Oto Pestner (v tej pesmi je on glavni vokalist) na svojem »festivalskem« albumu, na katerem so zbrane vse pesmi, ki jih je izvajal na Slovenski popevki.

Na festivalu Slovenska popevka je bila skupina Pepel in kri reden gost in s tega festivala so tudi nekatere njihove velike uspešnice: Dekle iz Zlate ladjice, V meni živ je smeh, Pesem za dinar…

Zasedba skupine nikoli ni bila stalna. Spočetka je bilo predvideno, da sta vodilna pevca Ditka Haberl in Oto Pestner, ki pa sta oba seveda imela vsak svojo uspešno solistično kariero, pa tudi ostali člani so imeli svoje siceršnje glasbene in poklicne obveznosti. Zato na najrazličnejših nastopih srečamo skupino v številnih različnih zasedbah, ki štejejo od štirih do dvanajstih ljudi. Zdi se, da je v določenih trenutkih edini stalni član zasedbe Tadej Hrušovar.

Kot vodilni vokalisti so s skupino pogosto nastopili mnogi znani slovenski pevci: poleg že omenjenih Ditke Haberl in Ota Pestnerja tudi Edvin Fliser, Meta Močnik, Oliver Antauer … Zaradi nestalnosti zasedbe so se mnogi novinarji in spremljevalci slovenske glasbene scene že začeli norčevati, češ da bodo do leta 2000 v skupini nastopili že vsi Slovenci. Nekaj pa je vendarle treba priznati: kdor koli že je nastopil pod firmo Pepela in krvi, je bil izvrsten vokalist, zato ne preseneča, da je bila skupina s svojim profesionalizmom vedno rado viden gost v televizijskih oddajah, javnih nastopih in festivalih širom po Jugoslaviji – pa naj so prepevali svojo skladbo v tekmovanju ali pa so sodelovali zgolj kot spremljevalni vokalisti za druge izvajalce. Tako se je prav poseben odnos ustvaril med njimi in organizatorji splitskega festivala – največjega in najpomembnejšega festivala v nekdanji Jugoslaviji. V Splitu so nastopili skoraj vsako leto in uspelo jim je celo osvojiti nagrado strokovne žirije za pesem Tu je Dalmacija, kar se je nedalmatinskim in nehrvaškim izvajalcem posrečilo le izjemno redko. Velika uspešnica s splitskega festivala je bila tudi njihova Samo tvoje ime znam.

In ravno svojim pevskim kvalitetam in profesionalizmu se imajo zahvaliti, da so kljub relativnemu neuspehu na »svojem« evrovizijskem nastopu vendarle kot edini Slovenci doslej sodelovali pri pravi evrovizijski zmagi. Pisalo se je leto 1990, evrovizijski festival pa je potekal v Zagrebu. Italijanski predstavnik Toto Cutugno je tja prispel brez svoje običajne spremljevalne skupine, ker pa je z raznih nastopov poznal skupino Pepel in kri, je Dejvija Hrušovarja povabil k sodelovanju. Tako so svoj pomembni delež k drugi italijanski zmagi na evrosongu in uspehu Cutugnove skladbe Insieme: 1992 prispevali tudi: Ditka Haberl, Tadej Hrušovar, Miran Rudan, Zvezdana Sterle in Oliver Antauer. Kasneje so posneli tudi slovensko verzijo te skladbe z naslovom Evropa '92.

Skupina Pepel in kri ni nikoli razpadla in v taki ali drugačni zasedbi nastopa še zdaj. Še vedno se včasih prijavijo na kak tekmovalni festival – v zadnjih letih so nastopili tako na Slovenski popevki, kot na žal prezgodaj preminulem Hitovem festivalu, seveda pa nikoli ne manjkajo na vseh bolj nostalgičnih prireditvah in spominskih oddajah. Kdo je kdaj pel pri njih ali kdo je trenutno član, pravzaprav sploh ni več važno. Z veseljem jim prisluhnemo vsi, ki imamo radi slovensko zabavno glasbo in cenimo njene pretekle in sodobne dosežke.

Pripravil Robert Roškar s pomočjo Sama Kolerja, profesorja na Bežigrajski gimnaziji, največjega poznavalca Evrovizije v Slovenije in hkrati enega največjih poznavalcev slovenske popevke pri nas. Samo, če ne bi bilo tebe, članka ne bi bilo! Hvala! Fotografije našel tukaj, tukaj, tukaj in tukaj.

Vir: RadioAktual

Tweet