Klasična kitara

Za klasične kitare je značilno, da so nekoliko manjše od akustičnih in da nimajo ojačanega vratu, je pa zato vrat širši - strune so bolj razmaknjene. Imajo najlonske strune, zato so zelo primerne za začetnike. Klasično kitaro se igra v sedečem položaju, tako da je noga na katero je kitara naslonjena nekoliko dvignjena. Kitare te vrste se največ uporabljajo za igranje klasične glasbe in flamenka.

 

---

Akustična (Folk) kitara

Akustične kitare so zelo podobne klasičnim, le da imajo malo večji trup, ožji vrat, ki je tudi bolj ojačan in jeklene strune, ki oddajajo glasnejši in čistejši zvok. Obstajajo tudi elektrificirane različice akustičnih kitar, t.i. elektroakustične. Slednje omogočajo tudi priklop kitare na ozvočenje. Zajem zvoka je najpogosteje narejen preko t.i. pick-up senzorjev pod kobilico, ki vibracije strun prenesejo v električno obliko. Uporaba teh kitar je najbolj razširjena v zabavni folk glasbi.

---

Kitare te vrste imajo večinoma jeklene strune, ki so vse v parih. To pomeni, da sta po dve skupaj uglašeni enako ali v intervalu  oktave, kar daje kitari poseben poln zvok. Te kitare se največ uporabljajo v glasbenih zvrsteh kot so: folk, blues in rock'n'roll. 12 strunke obstajajo tudi v električnih različicah.

---

Resonančna (Dobro) kitara

Resonančne kitare so po obliki podobne akustičnim kitaram, razlikujejo pa se po materialu iz katerega je narejen trup in s tem posledično tudi po drugačnem, predvsem glasnejšem, zvoku. Resonančne kitare namreč nimajo lesenega trupa in v njem resonančne luknje, ampak za ojačitev zvoka skrbi aluminijasti resonator, ki kitaram daje poseben zvok, podoben banju. Pogosto se igra nanjo s slideom.

---

Polakustična kitara

To je akustična kitara z magneti za zajem zvoka. Najraje jo imajo Jazz kitaristi, ker je njen zvok prijetno mehak. Uporablja se tudi v narodnozabavni glasbi

---

Električna kitara

 

Električna kitara ima poln trup, zvok pa zajema s pomočjo magnetov. Električne kitare se v današnjem času uporabljajo že v skoraj vsaki zabavni glasbi, največ pa v bluesu, rock'n'rollu in rocku. Manjša oddaljenost strun od ubiralke in ojačevalec, ki ga priklopimo na kitaro ali brezžično povežemo, omogočata nekatere tehnike, ki jih je na akustični kitari skoraj nemogoče izvesti. S pomočjo ojačevalca lahko spreminjamo glasnost zvoka, ki ga odda ojačevalec, čistost tona, lahko pa dodamo tudi razne zvočne efekte.

Bas kitara

Električna bas kitara je v uglasitvi zelo podobna kontrabasu. Nastala je leta 1951. Po obliki je zelo podobna navadni električni kitari, le vrat je nekoliko daljši in vitkejši. Najbolj razširjene kitare te vrste so take s štirimi strunami, obstajajo pa tudi različice s petimi ali šestimi strunami. Kitara je namenjena poudarjanju ritma in še posebej nizkih tonov, njena uporaba pa je nepogrešljiva v raznih bendih.