Bele vrane

Kategorija: Info arhiv
Napisal: NoMAD
Ogledov: 7921
Natisni
E-pošta

Če se še tako trudim, pri skupini Bele vrane ne morem najti niti ene same pesmi, ki mi ne bi bila všeč. Pa tokrat iz mene ne govori samo strastna navdušenost nad slovenskimi zimzelenkami, ampak poseben odnos do Vran. Njihova glasba je ena izmed tistih, ki se jih nikoli ne naveličaš, podobno kot se nikoli ne naveličaš Avsenikove na Golici. V šestdesetih in sedemdesetih so bili pravi carji, poznani tudi izven meja domače dežele, in veseli me, da danes, več desetletij po razpadu, ne veljajo za nič kaj manjše carje. Kvečjemu nasprotno. Da, rad imam Bele vrane. To je zgodba o njih.

Vse se je začelo pri legendarni skupini Albatrosi. Ko jim je ušla pevka Lidija Kodrič, so potrebovali pevca in poiskali Bora Gostišo, ki je pred tem igral v Frankfurtu v skupini Blue Jeans v Klubu 52. V Sloveniji pa je igral, kjer se je dalo, pel je, ustanavljal, komponiral… Navdušenec nad romantiko jim je zelo ustrezal. Igrali so vse, Beatle, Stonese, Shadowse in jazz. Solokitarist Žič je bil znan oblikovalec instrumentov, bele vrane1 ki je naredil tudi prvo kitaro na svetu z napenjalci na spodnjem delu in so jo kasneje razstavljali v Ljubljani. Pri Albatrosih je igral tudi eden najboljših slovenskih jazz-klarinetistov, Jernej Podboj, ki je kasneje postal odličen kirurg za ušesa in grlo. Ko je skupina razpadla, sta Bor Gostiša in Jernej Podboj k sodelovanju povabila bobnarja in organista Tomaža Habeta in Matjaža Deva. Bas je igral Peter Hudobivnik. Skupina je dobila ime: Mladi levi. Odlični glasbeniki, a je vseeno nekaj manjkalo. Nekaj, kar Boru niso nudili ne Albatrosi in ne Levi. Dejvi je dal idejo: ustvarit bend, ki bo pel večglasno v slogu romantičnega rocka skupine The Mamas and the Papas. Sestavila sta vokalni kvartet z Doco Marolt in Sonjo Pahor. Sonja in Dejvi sta kot izšolana glasbenika vodila pevske vaje, ki so bile ekstremno intenzivne. Po štiri ure na dan so vadili vsak dan. Brez izjeme. Toliko, kot so prepevali takrat, niso pred tem in za tem nikoli več. Bor ni bil šolan glasbenik, nikoli ni igral na note. Mini šola, a kljub temu maxi talent.

Pridružili so se še klaviaturist Vasko Repinc, bobnar Boba Bračko in nekdanji Albatrosov basist in aranžer Djuro Penzeš. Ker so mnogi med njimi delali še v drugih bendih, so se takrat naenkrat prepletale kar tri skupine: Buldožerji, Pepel in kri in Bele vrane. Ampak Bele vrane so edine zapolnile vrzel – peli so namreč štiriglasno, kot so si želeli. Res je tudi, da več desetletij za njimi Slovenija ni imela takšne skupine. Kmalu po začetku njihovega dela se je Sonja Pahor, sicer poklicna akademska pianistka in aranžerka z absolutnim posluhom, nenadoma poslovila. Čeprav je v skupino v obdobju, ko so šele iskali svoj pevski slog, prinesla prav tisto, kar je novi način petja neizogibno zahteval, torej muzikalno kakovost, je dala prednost študiju in Bele vrane obesila za zmeraj na klin. Kam si namenjena

bele vrane2 Sonja je odšla za zmeraj, pojavila se je potreba po novi pevki. Odločili so se za avdicijo. Ves čas so bili precej na trnih, ker je bilo praktično nemogoče, da bi lahko kdo nadomestil izjemno talentirano Sonjo. Jasno jim je bilo, da bodo dobili samo nekaj, kar bo kvečjemu slaba kopija Sonje. Pa so se zmotili. Na avdicijo je namreč prišla Ditka Haberl, študentka glasbene akademije, odlična pianistka z absolutnim posluhom, in nadkrilila je vsa njihova pričakovanja. V primerjavi z ostalimi dekleti na avdiciji je Ditka prednjačila za nekaj pevskih razredov. Nemudoma je postala nepogrešljiva članica skupine Bele vrane, za katero je bilo hitro jasno, da bo po koncu skupine nekega dne uspešna solistka. In to se je tudi zgodilo. Ditka še danes velja za eno najboljših interpretov slovenske zabavne glasbe. Čeprav so v skupini veliko plesali, nikoli niso hodili v plesno šolo. "Gledala sem druge, pa je šlo," je nekoč rekla Ditka Haberl. Sicer navdušenka tudi nad križankami, košarko, notami in jasno glasbo. Maček v žaklju

Po Ditkinem prihodu so se začele vaje čisto na novo. Vadili so vsak dan od pol šestih do pol osmih zvečer, pogosto tudi pozno v noč. Vendar so resno pričeli vaditi šele, ko so postavili magnetofon sredi sobe, poslušali najboljše aranžmaje, ki so jih izbrali za svoj slog, nato pa se spremljali z eno samo točno uglašeno akustično kitaro, pevec za pevcem, ton za tonom. Vsaka druga metoda bi po navodilih Dejvija, sicer priznanega glasbenega aranžerja, ogrožala fino uglašenost večglasnega petja. Prepričani so bili, da drugače preprosto ne bodo uspeli. Potem pa so zasloveli. Vrstili so se nastopi, koncerti, Jugofestivali, Slovenske popevke, snemanja in fotografiranja za film in televizijo, srečanja z občinstvom… Tudi leta po koncu skupine so se radi spomnili, da so jih ljudje ustavljali na ulicah in spraševali, kdaj bodo spet kaj na televiziji, oni pa so na televiziji bili tudi po dvakrat na dan sedemkrat na teden. Ljudje jih preprosto niso imeli dovolj. Presenečenje

Vedno so trdili, da igrajo zaradi veselja do glasbe in ne zaradi denarja. Menda so res slabo zaslužili – prvotni orglar in klaviaturist Vasja Repinc je namreč enkrat vmes komentiral: "Pri vseh ansamblih, pri katerih sem do sedaj igral, sem imel več denarja kot pri Belih vranah. Včasih si moram sposoditi denar za kosilo!" Ko je Djuro okrepil instrumentalni del Vran, da so se pevci lahko posvetili res samo petju, so nastale Črne vrane, ki so lahko nastopale tudi samostojno, brez pevskega kvarteta, ali pa s solisti. Tako so vsi dorasli svoji glasbi in vsakršnemu občinstvu. V Ribnici je na višku njihove popularnosti nekoč nekdo rekel: "Ja, tele vrane pa kar dobro krakajo." Mesto mladih

Oboževalke so dobesedno norele za Borom. Označile so ga za večnega mladeniča slovenske pop glasbe. Bil naj bi moderen, lep, jugoslovanski Paul Jones ali Johnny Holliday. Postalo je znano, da je odličen glasbenik, a nasploh slab poslovnež. Menda naj bi tega fanta bilo preprosto nemogoče videti stati pri miru. Sam naj bi z Belimi vranami tudi veliko zaslužil. Horoskop

Veliko pogledov je s svojim seksepilom in za tiste čase nadvse vznemirljivo pričesko nase pritegnila tudi Doca. Nekdanja študentka ekonomije in novinarka Stopa je v skupini veljala za največjo veseljakinjo, bila pa naj bi tudi zelo vihrava, trmasta, odrezava in pavlihasta. Če ji nekaj ni ustrezalo, je nihče ni pripravil do razmišljanja v nasprotno smer. Glasbo je zmeraj oboževala, a nikoli ni rada govorila o njej. Če pa jo je že kdaj komu uspelo pripraviti do tega, pa je svoja stališča zagovarjala z nenavadno zanesenostjo in ihto. Vrane je imela zelo rada, ker je bila z njimi od samega začetka in ker je lahko pela res samo tisto, kar ji je bilo všeč. Vrane so si pogosto sposojale pesmi tudi od drugih izvajalcev, med drugim tudi legendarno Brez besed od Berte Ambrož. Ki je po mojem mnenju najboljša priredba te pesmi vseh časov.

Sčasoma pa je prihodnost Belih vran postala vse bolj negotova. Vsega skupaj so se naveličali, predvsem pa drug drugega in v nekem trenutku so ugotovili, da še samo snemajo skupaj, drugače pa so se njihovi stiki popolnoma razbili. Ditka in Dejvi sta se prva odločila za samostojno kariero, čeprav je skupina še nekaj časa obstajala. Ko pa je šla še Ditka, je bilo konec. Razpad je nekoč komentirala z zanimivo dvoumno izjavo: "Vse te dvoumnosti. Ali če hočeš, spodrsljajčki. Vsi jih popadejo kot lačen pes kost. Nisem bila gotova niti za en mesec vnaprej. Z Belimi vranami bi morala iti na turnejo po Sovjetski zvezi, ponudili so mi tudi petinštirideset nastopov širom po Italiji, vendar je bilo vse preveč negotovo. Raje sem občasno nastopala s Črnimi vranami. Sploh se je vse preveč govorilo in dosti premalo delalo." Že več kot štirideset let je od nastanka skupine Bele vrane. Hecno, za tako dolgo obdobje gre, pa je njihova glasba danes prav tako živa kot nekoč, če ne še bolj. In ni razloga, da ne bi živela še desetletja. Zaključimo z legendarno Na vrhu nebotičnika, ki sta jo mimogrede ustvarila Jure Robežnik in Gregor Strniša.